Že nekaj dni vse v meni vre in težko kontroliram impulz, da nekoga močno in glasno nahrulim. Kaj se dogaja z menoj, kako to, da ob vsem kar vem o sebi, ob vseh tehnikah, ki jih poznam še vedno začutim noro jezo?
»Dihaj. Poglej jezo. Ostani z jezo.«
Opazim kepo v trebuhu. Opazujem jo. Minuto, dve. Malo popusti. Pojavijo se solze v očeh. Iz grla se izvije krik bolečine. Telo preplavi žalost. Čutim jo vsepovsod. Jočem. Pustim solzam, da tečejo, grlu, da izgovori žalost, da mi pove, da sem prizadeta, ranjena in, da v resnici za jezo skrivam bolečino. Objamem svojo bolečino, priznam njen obstoj, dovolim ji, da je.
