Nekako sem zmedena. Ok, to je blago napisano. V totalnem dreku sem. Sploh ne vem kaj se mi dogaja. Kaj čutim?

Čutim veliko jeze, strahu. Utrujenosti. Občutek brezizhodnosti. Kot, da sem v nekem vakumu. Kot da se nočem soočiti z nečim.

Strah me je. Ne vem česa. Življenja, v katerem bom čutila samo sebe, v katerem bom ranljiva. Bojim se, da sem med dvema identitetama.

Staro nisem več – močna, uspešna, polna energije in entuziazma, vedno dobre volje, »lahko zmorem vse« ženska. Ne zmorem več vzdrževati te navzven uspešne in trdne fasade, ker je cena za to previsoka – osama v svoji resničnosti in bolečini. Sama v svoji resnici.

Novo pa me je strah biti – mehka, ranljiva, krhka, bolna, slabe volje, nepopolna žena, nepopolna mama. Človek. Strah mi šepeta »ne bodo te mogli sprejeti nepopolne, ranjene. Ne bodo te imeli radi.«

Vendar se ne zmorem več borit  s popolnostjo. Nočem več. Predam se. Pa naj me ne marajo. Pa naj me ne sprejmejo. Pa naj me ne imajo radi. Jaz se bom kljub temu ljubila. Jaz se prav zato ljubim. Ljubim svojo edinstvenost. Ljubim sebe. Brezpogojno.