Zares ušiv dan. Danes nič ne gre kot bi moralo, vse gre narobe. Nekako zdržim do doma. Na robu zmogljivosti se mu izpovem. In on, ki me ima tako zelo rad, mi želi pomagati, zato njegove sive celice hitro začnejo iskati rešitve. In že slišim » a, veš, lahko bi… «

In takrat je zame to preveč. Film poči. Ulije se plaz solza in ploha očitkov »ti me sploh ne poslušaš, ne slišiš, ne vidiš… «.

Vse kar potrebujem je, da si ob meni, me začutiš, objameš, vidiš mojo bolečino. Tvoja prisotnost me bo pozdravila.