Sprejmem svoje napake. Sprejmem to, da delam napake. Da nisem popolna. Da delam napake, ki druge prizadenejo, bolijo. Ob tem ostajam milostna, nežna in razumevajoča do sebe. Ob napakah si dovolim živeti in cveteti. Samo človek sem. In človek se moti. Ob napakah se zavedam kakšna sem in napaka tega ne more odvzeti. To, da v neki situaciji reagiram preveč trdo in morda ostro, to ne pomeni, da nisem empatična, da nisem topla, nežna. To je reakcija v neki situaciji in me ne definira.
Neham se primerjati. Nihče na tem planetu ni takšen kot jaz, zato ni pošteno, da se primerjam s komerkoli. Edina poštena primerjava je sama s seboj.
Sprejmem svoje strahove. Strah kaj mi bo prinesla prihodnost. Sprejmem strah pred neuspehom. Ko sem v težkem obdobju, poiščem pomoč družine, prijateljev. Ni potrebno, da skozi krize brodim sama.
Sprejmem svoj pogum. Sprejmem svojo odločnost. Sprejmem to, da moja pot ni pot ozadja in sence, ampak pot vidnosti.
Leave A Comment