Z vsakim dnem je večji. Z vsakim dnem bolj odhaja. Sam. V svet. Brez mene. Ko sem ga prvič stisnila k sebi sem vedela, da me to čaka, vendar nisem mislila, da bo tako hitro. Ne še zdaj. Prosim. Ni še pripravljen.

Celo telo me boli od strahu. Kaj, če ne bo zmogel? Saj sploh ne vidi pasti in čeri pred seboj. Želim steči pred njega in jih odstraniti, da se ne bo ranil. Želim ga zaščititi.

»Stoj. Ne premakni se.«

To je njegova pot, kakršna koli že je. In vem, da ni moje mesto, da mu jo tlakujem, gladim, ravnam. Moje mesto je ob poti. Sem ograja, ki je tam zgolj še za primer prehude poledice na poti. Ograja, ki jo on izbere ali pa ne. On odloča. In vem, da je prav tako.

Vse to vem, pa vendar še vedno boli. Najboljše kar mi preostane je, da zaupam.