Ne, ne, nisva se sprla s soprogom. Nisva eden tistih parov, ki se prepira in ima potem tihe dneve. No ja, prepirava se že, za tihe dneve pa preprosto nimava živcev.
Izkusila sem vikend na meditativnem odmiku v tišini.
Že sama pot je bila posebna. Pozno petkovo popoldne, vožnja po strmi, ozki cesti in vratolomnih ovinkih, v megli, pršiču dežja in spuščajoči se noči. To je od mene terjalo miselno in glasno izgovorjeno uporabo vseh možnih kletvic bivše Jugoslavije. Vem, vem, povsem nezrelo za psihoterapevtko.
Prijazen sprejem in slovesen umik v svet negovorjene besede. V svoj svet čuječe zaznave.
Že v prvem meditativnem sedenju pridem v stik z neizmerno fizično izčrpanostjo. Nagovorita me začetna spodbuda vodje k prijaznosti do sebe in pogum someditantke. Zato si dovolim preostale meditacije v tem večeru opraviti v ležečem položaju.
Naslednji dan se v enakomernem ritmu izmenjujejo meditativna sedenja in hoja. Zamislica mojega tihega odmika je bila, da se srečam z mirom in notranjo tišino. No, pa tudi razsvetljenja, karkoli že to je, se ne bi branila. Moja glava pa kot da se pretvarja, da o teh idejah ne ve nič. Misli divjajo, se pojavljajo kot nenapovedane poletne nevihte, grmijo in treskajo.
Kaj je zdaj to?
Prišla sem po mir, ki ga je čutiti sredi tihega naletavanja snežink, ne pa po vrvež na julijski plaži. In kaj je z razodetjem? Saj sem že skoraj ves dan tiho. Pričakujem globoke uvide, ne pa cele kopice utrujenosti, zaspanosti in drugih nepotrebnih nadlog.
Zvečer v tišini pogledamo video, o odporih v meditaciji. In vame treščijo besede: V meditaciji vas bodo obiskale prav iste nadloge, kot v življenju.
Seveda, zdaj mi je jasno. Kakšno razodetje! Utrujenost in izčrpanost sta vendar moja zvesta obiskovalca. Le redko me prezreta, ko si izbirata družbo. Od silne utrujenosti grem kar spat.
Zadnji dan.
Dajmo, dajmo, ni več veliko časa, zdaj veš, da se moraš še maksimalno spočiti!
Prepoznam še en meni tako domač scenarij. Kadar imam nekaj ur zase, želim vanje strpati maksimalno veliko svojih drobnih užitkov, ker v prostem času se pač uživa. In pojavi se panika, da za vse ni dovolj časa.
Stop!
Res je konec blizu, vendar tukaj in zdaj je še počitek. To je moja realnost v tem trenutku. Dih se umiri, telo popolnoma obmiruje in tako končno res prispem v svojo zasneženo pokrajino tišine in miru.
Ob zaključku me razkošni verzi Mary Oliver zopet vrnejo v svet govorjenih besed. Molčečneži počasi, sramežljivo spregovorimo. Obdarjena z izkušnjo veličastne tišine in novim samozavedanjem, odidem v nedeljsko noč.
Leave A Comment