Včasih brodim po temnih in vlažnih kleteh svoje duše. In včasih ravno takrat, pride mimo dobronamerni razsvetljenec: »misli pozitivno«.

Ko te besede priletijo v moja ušesa, bi najraje kot star muzejski vlak zapihala od jeze.

Strinjam se, pozitivno mišljenje ima svoje koristno mesto med ljudmi, hkrati pa imam občutek, da pozitivno mišljenje, čeprav z dobrimi nameni, vse prevečkrat služi kot preproga čez drek. In če preprogo pustim dovolj dolgo, morda lahko celo pozabim na vsebino pod njo. Potem pa se zbegano sprašujem »le od kod ta smrad?«

Smatram se za normalno pozitivnega človeka. Kot taka, imam dobre dneve, ko slišim listje šelesteti, opazim sij lune, ki nežno boža noč, življenje je res vredno živeti. In imam tudi zanič dneve, ko je vse kar vidim, slišim in mislim en sam drek.

In meni je to v redu.

V redu mi je, če nisem v redu.

V redu mi je, če nisem vedno s soncem obsijana, pač pa kdaj tudi ogrnjena v plašč trde teme.

Takrat ostanem s temo. Jo pogledam, raziščem, začutim. Sprejmem. Vem, da je moja, tako kot je moja tudi njena sestra svetloba.

To je zame edini način, da sem avtentična, pristna, barvita kot je barvito življenje samo. Samo skozi zavedanje in spoznavanje tudi svoje teme, sem jaz lahko resnično JAZ.