Poznam jo. Gospo Osamljenost. Najprej kot melanholija nedeljskega popoldneva dahne v moje srce. V nemi tišini previdno tipa ali bo ostala otožno hrepenenje in se izhrepenela skupaj z nočjo ali pa ima mogoče ugodne razmere za svojo rast.

Tisto nedeljsko popoldne moje telo zares potrebuje počitek in mir. Nebo je brez oblačka, sonce precej domišljavo postopa po svodu. Že zjutraj opazim tuje koščke sreče na Instagramu. Jaz pa nič. Ne objavljam izmozganosti, ki v trenirki trdno ždi z menoj na kavču.

In gospa O. zazna ugodno klimo – neizprosno začne metastazirati, vse dokler me mrakobno morje bolečine popolnoma ne ohromi. Postanem paralizirana Osama.

»Dihaj, samo dihaj. Vdih, izdih, vdih, izdih.«

Dihanje omehča paralizo in skozi že rahlo sesirjene možgane švigne odrešujoča misel.

»Osamljenost je zgolj moja obiskovalka.«

Čutim jo, nisem pa ona. Moč ima le, če sem o njej tiho in jo obdržim skrito v sebi. Ko jo bom pripeljala v odnos z nekom, se bo začela sesuvati sama vase.

Seveda gospa O. s tem nikakor ni zadovoljna. Da bi se obdržala pri življenju, poskusi še z enim orožjem – smrtno spiralo sramu. Z vsakim dihom me skuša prepričati: »če si osamljena, to pomeni, da si največja zguba na svetu.« Skoraj me zaustavi, saj je uporabila najbolj boleče in podlo orožje.

»Dihaj, samo dihaj. Vdih, izdih, vdih, izdih.«

»Jaz nisem osama, ona je samo moje čutenje v tem trenutku.«

Dvignem telefon. Razjočem se v slušalko, razkrinkam svojo obiskovalko in izkaže se, da je gospa Osamljenost pravzaprav kot vampir – ne prenese belega dne.