Gromka glava: »Pa ravno ti boš pisala o tem? Kaj pa ti veš o ljubezni do sebe? Še nekaj let nazaj si bila najbolj samokritičen človek na tem svetu. Ti si vendar strokovnjakinja za to, kako se stisne zobe, zdrži in porine skozi«.
Šepetajoče srce, negotovo: »Mogoče pa vem?«
Gromka glava: »A kar naenkrat se bomo zdaj pomehkužili, kaj? Kam bo šla pa moja učinkovitost? Kako bomo dosegali cilje? Najbrž ne z božanjem samega sebe. Od tega ni kruha!«
Šepetajoče srce, še vedno potihoma: »Saj smo sledili tvojemu vodenju štiri desetletja in poglej, kje smo; navzven uspešni, lepi, samozavestni, v sebi pa prestrašeni, neizpolnjeni in izčrpani.«
Gromka glava pripre oči in ne reče nič.
Šepetajoče srce tipajoče nadaljuje: »Želim si, da gremo naprej, vendar ne zmorem več tako kot doslej. Ne želim več tvoje nadvlade in tudi jaz ne želim nadvladovati. Želim enakovredno partnerstvo s teboj.«
Gromka glava: »Poslušam.«
Šepetajoče srce: »Ne želim več primerjanja z drugimi, ne želim več tekmovanja z drugimi. Želim, da priznamo svoje moči, svoje vrline. Želim, da spoznamo svoje želje in ne sledimo stvarem, ki si jih v resnici ne želimo.
Želim, da počivamo, ko smo utrujeni. Da se negujemo, ko smo bolni, da ne gremo nikoli več prek svojega telesa.
Želim, da je ljubezen do sebe naša prva prioriteta.«
Gromka glava, muzajoče: »No ja, seveda, seveda …. ljubezen do sebe …«
