Šepetajoče srce, odločneje: »Zahtevam, da si dovolimo napake.«

Gromki glavi se je ob tem stavku dobesedno zameglilo pred očmi: »Kako to misliš? Napake?«

Šepetajoče srce: »Nismo stroj. Človek smo. In človek se moti. To je del človeške izkušnje. In vsakič ko se zmotimo, želim, da si oprostimo. Želim, da v trenutku ko spoznamo svojo napako ali naletimo na svojo šibkost, damo sebi neizmerno sočutje, podporo in ljubezen. Da iz teh trenutkov izženemo vsakršno drobtinico kritike.

Želim, da v teh trenutkih vidimo tudi svoje kvalitete, svoje vrline. Da vidimo, da mi nismo napaka. Samo človek smo, zmotljiv človek, ki se tudi iz napak lahko uči.«

Gromka glava v popolni paniki: »Ampak potem bodo tudi drugi ljudje videli, da smo naredili napako. Vsak dan vedno znova  garam za to, da se ne vidi naših napak. Da se ne vidi naše ranljivosti. Da nas drugi ne morejo zavrniti.«

Šepetajoče srce, jasno: »To je tveganje, ki ga v celoti in popolnoma prevzemam. Da nas bodo mnogi zavrnili, obrekovali, pustili za seboj, izločili, ne imeli radi.«

Gromka glava, boječe: »Ampak to nas bo bolelo.«

Šepetajoče srce, tiho: »Najbrž. Ampak to je edini način, da bomo v polnosti in iskreno začutili radost, srečo in veselje. Edino tako, če se bomo kazali v svoji resničnosti, bo naša sreča imela smisel za nas. .«

Gromka glava: »Obljubiš, da bomo srečni, če se pokažemo takšne, kot smo?«

Šepetajoče srce: »Verjamem, da je to edina pot.«  … se nadaljuje