Gromka glava: »Rekla si, da bi rada, da sva partnerja. Ne vem, če znam biti partner. Niti ne vem, kako začeti?«

Šepetajoče srce: »Tako kot v vsakem partnerstvu je bistveno, da se slišiva, pogovarjava in usklajujeva. Da si dovoliva različne poglede in hkrati ostaneva povezana. Da se zaveževa skupni poti.«

Gromka glava: »Ampak kako se bova uskladila, če bova imela nasprotna mnenja?«

Šepetajoče srce: »Poslušala se bova z resno namero razumeti poglede drug drugega. In oba si bova dovolila, da si lahko premisliva.«

Gromko srce, zgroženo: »Kako to misliš premisliva? To pomeni, da bova morda pohodila svoje vrednote, ideje, misli. Da se bova spremenila v nekoga brez hrbtenice?«

Šepetajoče srce: »Spremenila se bova v nekoga, ki se s časom spreminja, tako kot se spreminja ves svet. Ne v nekoga brez hrbtenice, pač pa v nekoga s srcem, čigar hrbtenica je širina pogleda. V nekoga, ki je iz ljubezni do sebe pripravljen pogledati druge in drugačne.«

Gromka glava: »To se mi sliši kot zelo naporna pot.«

Šepetajoče srce: »Nič bolj naporna od dosedanje, zgolj drugačna. In precej bolj resnična.«

Gromka glava: »Resnična. To je dobro.«